Primer Šoštarič

Ko je morala moja družina (žena in trije mladoletni otroci) pred devetnajstimi leti zaradi nasilništva in odkritih groženj z ubojem (vpričo policistov) 3. septembra leta 2000 primorana zbežati iz lastnega stanovanja v Domžalah si niti v sanjah nisem mogel predstavljati, da bo v tako demokratični in pravni državi preteklo dobrih 19 let, ko še vedno živimo brez osnovnih ustavnih pravic in brez lastniškega stanovanja, ki ga imamo samo na papirju. Po tolikih letih in kljub vsem mogočim in nemogočim akcijam, pritožbam, uradnim postopkom pred pristojnimi organi zakonodajne, izvršilne in pravne veje oblasti, ki sem jih sprožil v vseh teh letih, zdaj lahko z gotovostjo zatrdim, da sem drugorazredni državljan te države (več kot dovolj dokazov je na moji spletni strani: https://www.primer-sostaric.si.

Te moje trditve potrjujejo med drugim tudi zapisi v Delu in Dnevniku, kjer je opisana zelo burna seja občinskega sveta v Domžalah, ko so svetniki že konec maja leta 2001 prvič v svoji zgodovini (Delo, 1. 6. 2001) zelo burno razpravljali o medsosedskem sporu (primer Šoštarič), za katerega so bili prepričani, da sodi med tiste, v katerih je grobo kršena z ustavo zajamčena pravica do varnosti državljanov in nedotakljivost njihovega premoženja. Predsednik občinske komisije za vloge in pritožbe pa je ob tej priložnosti za Dnevnik izjavil: “…me upravičeno postaja strah in se vse bolj zgroženo sprašujem, kje živimo in kaj je naša država nam državljanom?”. Domžalska županja pa je ob tej priložnosti dejala, da če bo država dopuščala brezpravje, nam grozi, da nam bodo življenje kmalu diktirali razni lokalni šerifi in mafijci Višja državna tožilka Slavica Poreber se je na burni razpravi spraševala, kdo je iz zapora izpustil nasilneža (I. A.) saj je tožilstvo (v drugem primeru) predlagalo in doseglo, da je bil obsojen na 14 let zapora, izpuščen pa je bil že po dveh letih (več na: https://www.primer-sostaric.si/uvod/)

Tudi komisija za Peticije in pritožbe pri DZ pod vodstvom Janeza Drobniča je zelo temeljito spregovorila o tragičnem primeru naše družine in je o tem že večkrat razpravljala ter organe pregona tudi večkrat pozvala, naj pospešijo postopke in moji družini zagotovijo osnovne ustavne pravice.
Dogajanja do leta 2011 so podrobno opisana v uvodu in številnih medijskih poročilih. Po letu 2011 do zdaj sem čas, denar in svoje življenje zapravljal s pravnomočno tožbo, na osnovi katere je bilo nasilnežu I. A. naloženo plačilo odškodnine za storjeno škodo, ki je po oceni sodišča leta 2012 skupaj z obrestmi zneslo 83.600 evrov. Sodišče mi je v zvezi s to sodbo naložilo plačati 9700 evrov . Sodni izvršitelj je ugotovil, da od nasilneža ni možno izterjati dolga, ker ni imel ničesar, saj je bila lastnica stanovanja njegova žena.

Tudi proti njej sem moral vložiti odškodninsko tožbo, ki je postala pravnomočna leta 2015 in s katero ji je sodišče naložilo 15.500 evrov kazni, meni pa 6200 evrov stroškov. Žal je lastnica premoženja in žena nasilneža v tem času umrla, zato se je skupaj z dedovanjem stvar zavlekla do zdaj, ko mi je sodišče skupaj z obrestmi priznalo nekaj kot 25.000 evrov odškodnine, ki bi jo morale plačati solastnici spodnjega stanovanja. Do zdaj sta mi solastnici nepremičnine, kjer živi nasilnež, poravnal 15.000, za okoli 10.000 evrov ostalega dolga je sodišče v Domžalah razpisalo javno dražbo za prodajo njihovega stanovanja, vendar sem 18. 11. prejel dopis, s katerim me obveščajo, da je bila napovedana dražba odpovedana, saj je sodišče ocenilo, da bi bila solastnicama s tem povzročena nenadomestljiva in težko popravljiva škoda, ki bi nastala v primeru javne dražbe.
Več o tem v Pismu drugorazrednega državljana in v kronologiji, iz katere so razvidni (pre)številni postopki, ki so v teh letih potekali pred Domžalskim sodiščem.

Kategorije: Blog

Komentarji so izklopljeni.