Primer Šoštarič

11 svečk bolečine, strahu, negotovosti in novega upanja

Sodišče prekoračilo vse »razumne« roke

Moja družina (žena in trije mladoletni otroci) smo bili prisiljeni, zaradi nasilništva in odkritih groženj z ubojem (vpričo policistov) 3. septembra leta 2000 zbežati iz našega lastnega doma na Kersnikovi 2 v Domžalah.

Svoje pravice smo nemudoma po nasilnem izgonu začeli iskati preko sodišča, kjer sem doslej proti nasilnemu sosedu vložil več tožb. Svoj primer sem podrobno opisal državnemu tožilcu v Domžalah in Ljubljani pa tudi policiji. Glede na mlačne odzive pristojnih institucij sem že proti koncu leta 2000 ugotovil, da nihče od pristojnih ne more učinkovito zaščititi moje družine in zagotoviti osnovnih ustavnih pravic, zato sem o kalvariji moje družine obvestil predsednika države, vlade, in državnega zbora pa tudi notranjega in pravosodnega ministra, generalno državno tožilko, varuha človekovih pravic, službo za peticije pri Državnem zboru, predsednika ustavnega in vrhovnega sodišča in druge, vendar sem že tedaj iz redkih odgovorov, ki sem jih prejel od omenjenih nosilcev oblasti zaključil, da tudi po tej poti naša družina ne more pričakovati učinkovite zaščite osnovnih človekovih pravic.


Dramatična agonija brez primere v zgodovini Slovenske države

Z nedoumljivim početjem sem seznanil tudi domžalsko županjo in predsednika komisije za vloge in pritožbe. Sprva tudi na občini niso resno jemali našega primera, ko pa so se nad našo nemočjo začeli odkrito zgražati občani Domžal in na občino začeli naslavljati anonimna pisma, so domžalski svetniki vendarle prisluhnili kalvariji moje družine. Tako so konec maja leta 2001 prvič v svoji zgodovini (Delo, 1. 6. 2001) domžalski svetniki zelo burno razpravljali o medsosedskem sporu, za katerega so prepričani, da sodi med tiste, v katerih je grobo kršena z ustavo zajamčena pravica do varnosti državljanov in nedotakljivost njihovega premoženja. Dnevnik (1.6. 2001) pa je ob tej priložnosti citiral enega izmed uvodničarjev na omenjeni seji: “Životarjenje petčlanske družine Šoštarič s tremi mladoletnimi otroci je dramatična agonija brez primere v zgodovini slovenske države. Svetniki so ob tej priložnosti spregovorili, da gre v primeru I. A. za sume pranja denarja ter proizvodnje ter preprodaje droge in ob tem opozorili, da so ob obravnavi problematike drog na občinskem svetu nekateri svetniki tudi sami prejeli grožnje. Na koncu so sklenili, da se mora v primer, ki je že zdavnaj prerasel občinske meje, vključiti tudi vlada, na katero so naslovili pet zahtev (Delo, 1. 6. 2001).

Na zahtevane odgovore so čakali pet mesecev in na koncu zgroženi ugotovili, da jim ne preostane drugega kot sprožitev postopka pred Evropskim sodiščem, kar bi bila po njihovem prepričanju klofuta našemu pravnemu sistemu.

Predsednik občinske komisije za vloge in pritožbe pa je ob tej priložnosti za Dnevnik izjavil: “…me upravičeno postaja strah in se vse bolj zgroženo sprašujem, kje živimo in kaj je naša država nam državljanom?”. Domžalska županja pa je ob tej priložnosti dejala, da če bo država dopuščala brezpravje, nam grozi, da nam bodo življenje kmalu diktirali razni lokalni šerifi in mafijci.

Policisti v civilu kot živi ščit

Več kot zgovoren je tudi zapis v Dnevniku (1. 12. 2001), ki opisuje, kako je potekala izvršba sklepa okrajnega sodišča. »Sodni izvršitelj naj bi namreč I.A. zaradi motenja posesti ves teden pripravljal na najbolj mehko varianto ogleda stanovanja. Vsi, ki so sodelovali, so prišli na izvršbo skrajno prestrašeni in so si za ščit pripeljali s seboj celo policiste v civilu. Rezultat izvršbe se je tako končal le z ogledom stanovanja.« Po toliko letih izvršba še vedno ni bila opravljena, čeprav je bil sklep pravnomočen že leta 2001. Kaj se torej dogaja. Ali v Domžalah, kot je »prerokovala« domžalska županja pravila igre že več let diktirajo lokalni šerifi in mafijci??

Tudi komisija za Peticije in pritožbe DZ pod vodstvom Janeza Drobniča zelo dobro pozna tragičen primer naše družine in je o tem že večkrat razpravljala ter organe pregona tudi večkrat pozvala, naj pospešijo postopke in moji družini zagotovijo osnovne ustavne pravice.

Na vlado so naslovili dve pismi in po odgovorih sodeč komisija ni bila zadovoljna z njihovim odgovorom. Komisija je 23. 9. 2002 med drugim obravnavala tudi poročilo vlade z dne 23.7. 2002 (ogled možen na spletni strani) in ocenila, da je nepopolno, saj ne pojasnjuje ključnega vprašanja, kako v tem konkretnem primeru zaščititi slovenskega državljana in njegovo družino pred nasiljem tujca. Med drugim je komisija za peticije ugotovila, da je vlada RS dolžna zagotoviti varnost in zaščito državljanov RS pred nasiljem... Delovanje domžalske policije je komisija za peticije označila za premalo učinkovito tako pri odkrivanju in pregonu kaznivih dejanj kot pri zagotavljanju varnosti družini Šoštarič.

Borut Pahor ostal pred vrati

S celotno zgodbo je temeljito seznanjen tudi nekdanji predsednik DZ Borut Pahor, ki je konec junija leta 2002 (skupaj z predsednikom komisije za peticije Janezom Drobničem) na lastno željo obiskal hišo na Kersnikovi 2 v Domžalah, kjer smo živeli, vendar je tudi sam presenečen obstal pred zaklenjenimi vrati (Dnevnik, 28. 6. 2002 – Država je očitno nemočna).

Ekipa TV Slovenija, ki je pred njegovim prihodom želela napraviti nekaj posnetkov, pa je morala zbežati pred nasilnežem. Policijska postaja Domžale je 8. 7. 2002 zoper nasilneža napisala predlog za uvedbo postopka o prekršku. Med drugim so zapisali: “Ko so hoteli posneti in slikati stanovanjsko hišo, je do njih pristopil A., pri tem pa je v roki držal lesen ročaj od sekire ter vpričo policistov začel vpiti: “kaj tukaj delate, stran pejte, jebem vas svakog, jednom po jednom, jebem vas u usta, matr vam nabijem na kurac, ubit ču jednog po jednog, boli me kurac, šta je to meni, mrš govno jedno!”

Odvetnik Kosmina se je prelevil v trgovca

Prav tako prihaja čas, ko se bo moral nekdo temeljito vprašati, kakšno vlogo sta v tem sramotnem procesu odigrala domžalska odvetnika Martin Kosmina in njegova družabnica Jagoda Cujnik, ki je bila pred odhodom v odvetništvo zaposlena na domžalskem sodišču, zdaj pa imata navedena odvetnika svojo odvetniško pisarno v isti stavbi kot je sodišče v Domžalah.

Odvetnika Kosmino sem namreč že leta 1998 pooblastil (tako kot tudi nekdanja soseda Ana Keše), da na zemljiški knjigi poskrbi za vpis naše nepremičnine. Namesto tega se je prelevil v trgovca in posredoval pri prodaji stanovanja Ane Keše A. in s tem grobo kršil kodeks poklicne pdvetniške etike in zakon o odvetništvu! Tega se je očitno zavedal, zato je zadevo prepustil odvetnici Cujnikovi, ki pa je bila na razsodbo sodišča v kazenski zadevi očitno tako presenečena, da se v svojem končnem govoru ni mogla izogniti niti verskim in narodnostnim predsodkom proti muslimanom. V deset strani dolgi zaključni besedi je poleg tega nanizala celo vrsto laži in žalitev, zato sem proti njej vložil zasebno tožbo.

Zanimivo je, da so o sumu zlorabe pooblastil omenjenih odvetnikov, ki sta po mojih informacijah tudi partnerja v zasebnem življenju, že leta 2001 razpravljali na ljubljanskem tožilstvu. Morda pa ni povsem naključno, da je omenjeni odvetnik Kosmina kmalu po izgonu iz našega stanovanja prodal svojo hišo v Mengšu…. Pred kakšnim letom je v neposredni bližini centra Domžal (in blizu naše nepremičnine) kupil drugo hišo….

Policija naj odkupi stanovanje

Več kot zanimivo je tudi, zakaj je nekdanji okrožni državni tožilec Miran Železnik na Komisiji za peticije pri DZ že v začetku leta 2002 javno predlagal, naj policija odkupi Šoštaričevo stanovanje… Odgovor policije si lahko ogledate na moji spletni strani (državni organi – MNZ – Predlog tožilstva policiji za odkup našega stanovanja). Ob tem ni nepomembno dejstvo, da se je prav pri nekdanjem tožilcu Železniku v njegovi znameniti omari s spisi znašla tudi kazenska ovadba zoper I. A. za kaznivo dejanje izsiljevanja. Državni tožilec Zoran Milanovič me je 27. 9. 2005 obvestil, da se je ta kazenska ovadba naenkrat znašla v Domžalah, čeprav je bilo za to pristojno Okrožno tožilstvo v Ljubljani. Namesto, da bi kaj storil, me je vprašal, kaj naj stori z omenjeno kazensko ovadbo… Zdaj se ta primer nahaja na domžalskem sodišču, pri čemer je zanimivo to, da se zdaj isti Miran Železnik pojavi kot zagovornik I. A:, in sicer v zvezi z isto kazensko ovadbo, ki joje zadrževal v svoji omari.

Svetovalka generalne državne tožilke Savica Poreber pa se je na seji domžalskega občinskega sveta že leta 2001 spraševala, kdo in zakaj je iz zapora izpustil I. A., saj ga je one preganjala za 14 let zapora, izpuščen pa je bil že po dveh letih…. Po drugi strani pa je bilo v zvezi s primerom »Šoštarič« samo na domžalskem sodišču od 30. 3. 2001 do 5.5. 2003 odpovedanih ali preloženih kar 13 razprav. Menda zaradi bolezni sodnic… Marsikatera razprava je bila preložena, ker se obtoženi I. A. oziroma člani njegove družine niso odzivali na pozive sodišča ali pa so njihovi zagovorniki prinašali najrazličnejša opravičila….Več kot očitno je tudi dejstvo, da je domžalsko sodišče razpisalo obravnave po tem, ko so prejeli različne urgence od predstavnikov izvršilne ali zakonodajne veje oblasti oziroma varuha človekovih pravic ali pa po objavi v medijih. Po tem pa se je ponovno ustavilo do naslednje urgence in stvar se je v teh letih ponovila že nekajkrat, medtem pa so nekatere kazenske zadeve že zastarale.

Vloga Mirka Bandlja …

Manj znan pa je verjetno izid sodbe v kazenski zadevi zoper mene (K 201/2000 in K136/2007). Sodnica Vesna Podjed je v tej zadevi spisala 155 strani zapisnika in 52 strani dolgo obrazložitev sodbe, porabila 55 ur zaslišanja v kateri je med drugim zapisala, da je obtoženi I. A. kriv, da je s Stojanom Radulovičem, Braimi Gazijem in starejšo mladoletno Emino A. – torej z več osebami grdo ravnal, jim delal nasilje, ogrožal varnost drugega in s tem družini Šoštarič povzročil prestrašenost, v javnosti pa zgražanje….. Šoštaričevi so se zaradi groženj I. A., da jih bo vse pretepel in ob njegovih grožnjah, ki jih je izrekel Stanislavu Šoštariču, da ga bo ubil, počutili tako ogroženi, da se je vsa družina Šoštaričevih izselila iz svojega stanovanja na Kersnikovi 2 v Domžalah. Obdolžencu je izrekla pogojno obsodbo enega leta in šest mesecev zapora, ki se ne bo izvršila, če obtoženi v preizkusni dobi 4 let ne bo storil novega kaznivega dejanja, čeprav je v tem obdobju že bil v preizkusni dobi dveh let ( Večer ). Meni je sodnica prisodila sodni opomin, za prekoračeni silobran- šele v ponovnem sojenju K136/07 je ZAVNJEN pregon zoper mene.

Ob takem sklepu sodišča se mi zastavlja vprašanje, kakšno vlogo je pri vsem tem odigral g. Mirko Bandelj, nekdanji generalni sekretar vlade, ki je 23. 7. 2002 v imenu vlade, kljub temu, da ni bil zadolžen za ta primer (zadolžena je bila ga. Irena kolak, ki se je tudi sama čudila, kdo in zakaj je iz njene pisarne odnesel spis primera Šoštarič, a se je pozneje ugotovilo, da je spis, očitno brez njene vednosti, odnesel prav Mirko Bandelj), poslal odgovor Komisiji za peticije pri DZ. V tem pismu me je že vnaprej proglasil za krivca te tragične zgodbe in ob tem celo trdil, da moja družina ni bila nasilno pregnana iz lastniškega stanovanja na Kersnikovi v Domžalah. Sodišče pa je ugotovilo ravno nasprotno!

Stanovanje za Drnovška, Pahorja….

Ker se zavedam, da z družino ne bomo mogli nikoli več živeti v Domžalah, smo naše stanovanje že večkrat poskušali prodati preko nepremičninskega posrednika, v odkup smo ga večkrat ponudili tudi občini Domžale in celo nasilnežu. Vendar nam stanovanja zaradi groženj A. ni uspelo prodati, zato smo ga doslej že devakrat poskušali podariti tudi najvišjim predstavnikom slovenske oblasti (Janezu Drnovšku, Borutu Pahorju, Radu Bohincu, Zdenki Cerar, Matjažu Hanžku, domžalskemu odvetniku Martinu Kosmini in komandirju PP Domžale Božidarju Fekonji – Dnevnik,15.12.2001). Ker se prvič ni odzval nihče od obdarjencev, sem se pred poletnimi počitnicami leta 2002 (Večer, 27. 6. 2002) odločil še za en poskus, vendar se obdarjenci tudi tokrat niso odzvali na slavnostni podpis darilne pogodbe, ki je bil pred poletnimi počitnicami predviden v preddverju velike dvorane državnega zbora.

Stanovanje sem večkrat poskušal oddati tudi v najem, a so bili potencialni najemniki ob prisotnosti policije večkrat pregnani iz dvorišča. Sam pa kljub prisotnosti policije celo po osmih letih ne morem vstopiti v svoje stanovanje. 12. 3. 2004 in 26. 4. 2004 mi je policist celo dejal, naj si najamem varnostnike, če hočem v svoje lastno stanovanje!….

Tudi vletu 2006 sem petkrat poskušal priti v svoje stanovanje, od tega štirikrat v spremstvu potencialnih najemnikov, enkrat pa v spremstvu elektrikarja, ki naj bi po nalogu Elektra Ljubljane priklopil elektriko. Vsakokrat sem moral zaradi groženj oditi oziroma zbežati izpred lastnega stanovanja. O tem sem redno obveščal tudi policijo in za vsa dejanja podal kazenske ovadbe, ki jih je tožilec vztrajno zavračal. Za poskus vstopa v stanovanje 18. 5. 2006, ko naj bi elektrikar priključil elektriko, pa so me celo prijavili sodniku za prekrške. Ta mi je naložil 25.000 tolarjev denarne kazni samo zato, ker sem si »dovolil« pripeljati elektrikarja.Elektrika v našem stanovan ju pa še vedno ni priključena na omrežje!

Ugotovil sem tudi, da ima nasilnež na mojem naslovu prijavljeno obrt. Na moje pisno vprašanje, kdo mu je lahko izdal dovoljenje, so mi iz upravne enote Domžale pisno odgovorili, da mu niso izdali dovoljenja. Tržna inšpekcija pa mi je sporočila, da dejansko ima obrt in da s policijo preverjajo, kaj in kako je s tem.

Od pregnanstva moje družine iz lastnega stanovanja do sedaj je minilo že polnih enajst let. Vrstili so se sklepi sodišč, čudne izvršbe, učinkovite zaščite pred pregonitelji pa od nikoder. Ko sem na tv. gledal posnetek kako predsednik države g. Janez Drnovšek rešuje Toma Križnarja iz zapora ene od nedemokratičnih držav, sem sklenil, da je mogoče, da bi tudi mojo družino rešil dolgotrajnega terorja v naši demokratični državi, zato sem se dne.12.9.2006 obrnil nanj s prošnjo, da tudi svojemu državljanu v svoji državi pomaga pred terorjem tujca. Na žalost nisem prejel nikakršnega odgovora.

Pobuda za črtanje človekovih pravic iz slovenske ustave

Maja 2008 sem pisal tudi zdajšnjemu predsedniku dr. Danilu Türku in ga seznanil s tragičnim primerom moje družine. Tudi od njega sem pričakoval, da bo temeljito preučili ta primer in ustrezno ukrepal, še posebej zato, ker je bila tedaj pri njem kot svetovalka zaposlena omenjena ga. Irena Kolak, katera je zelo dobro poznala primer Šoštarič in se tudi sama čudila, kako je kaj takega sploh mogoče. A žal tudi od njega nisem prejel nikakršnega odgovora, čeprav sem na njegovi spletni strani prebral, da predsednik države odgovarja na pisma državljanov. V pismu sem zapisal, če v primeru družine Šoštarič tudi po tolikih letih ni možno storiti ničesar,mu podajam predlog za spremembo ustave oziroma pobudoza uvedbo postopka za črtanje naslednjih členov iz slovenske ustave:

– 17. člen – nedotakljivost človekovega življenja

– 18. člen – prepoved mučenja

– 32. člen – svoboda gibanja

– 33. člen – pravica do zasebne lastnine

– 34. člen – pravica do osebnega dostojanstva in varnosti

– 36. člen – nedotakljivost stanovanja

Navedene osnovne ustavne in človekove pravice so namreč v primeru moje družine grobo kršene osem let. Na to sem večkrat opozoril najpomembnejše predstavnike sodne, izvršilne in zakonodajne veje oblasti, vendar moja družina še vedno živi v ilegali in brez osnovnih človekovih pravic. Ker mi v tem času nihče v tej državi ni mogel zagotoviti osnovnih ustavnih pravic, po mojem prepričanju nima nikakršnega smisla, da so zapisane v slovenski ustavi, saj jih v praksi nihče ne spoštuje, zato predlagam, da se črtajo iz ustave.“

Sodišče prekoračilo vse razumne roke

Precej več razumevanja za naš primer je pokazala varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek Travnik. V odgovoru, ki sem ga prejel konec junija 2008 je med drugim zapisala: „…da ima ravnanje Okrajnega sodišča v Domžalah za posledico sodni postopek, ki je časovno presegel mejo, ko bi jo še lahko opredelili kot sojenje v razumnem roku“. Na koncu je ocenila, da je tudi njeno posredovanje pri predsednici Domžalskega okrajnega sodišča prispevalo k temu, da so razpisali nove obravnave…

To je le nekaj utrinkov iz enajst-letne kalvarije, ki jo preživlja moja družina. Ker v tej državi ni nikogar, ki bi svojim državljanom zagotavljal z ustavo zajamčene človekove pravice, sem se odločil, da na spletni strani objavim najpomembnejše pisne dokaze, s katerimi slovenski javnosti dajem na vpogled in v presojo dokumentacijo, na osnovi katere naj si vsak sam ustvari svoje lastno mnenje, kako organi oblasti slovenskim državljanom zagotavljajo osnovne ustavne in človekove pravice.

Kaj in kako se je vse odvijalo pa si poglejte podrobneje v naši kronologiji.

Stanko Šoštarič

Za dodatna pojasnila in pripombe mi lahko pišete na:primer.sostaric@gmail.com